Skrivnosti
Referat

Akromantele

Ustvarjeno: 8.1.2020

V referatu bomo spoznali akromantele in jih podrobneje opisali. Omenili bomo njihovo prehrano, habitat, razmnoževanje, zgodovino, zanimivosti in še marsikaj.

Izraz »acromantula« izvira iz grščine in angleščine. »Acro« po grško pomeni visoko ali vrh, »mantula« pa po angleško pomeni tarantela. Akromantele so velikanski pajki z osmimi črnimi očmi in osmimi nogami. Njihovo telo je pokrito z gosto črno dlako. Pajki zrastejo do višine vprežnih konj, samice so večje od samcev. Ko so vznemirjeni ali razburjeni, njihove klešče ustvarjajo klikajoči zvok. Sposobni so človeške govorice, prav tako pa imajo tudi skoraj človeško inteligenco.

Njihova ministrska klasifikacija je zver, XXXXX. Ta bitja so napadalna, ni jih mogoče nadzorovati, »tekne« jim človeško meso in so zelo nevarni. Njihov ugriz je strupen. V čekanih imajo posebne žleze, ki vsebujejo izredno nevaren strup. Zaradi narave teh bitij je strup zelo težko dobiti od živega primerka. Po smrti pa tudi hitro usahne, zato ga je treba hitro zajeti. Njihov strup je zelo redek in zato vreden celo 100 guldov (na stekleničko). Akromantele lahko v povprečju živijo tudi do 200 let.

Njihov sovražnik je bazilisk. Bazilisk je mitološko bitje, kralj plazilcev. Gre za kačo, izvaljeno iz jajca, ki ga je valila krastača. Njegov pogled je smrtonosen za vsa živa bitja. Akromantele se ga tako bojijo, da si ne upajo izreči niti njegovega imena. Ker imajo ti pajki veliko oči, so lahke tarče.

So karnivori (mesojedci) in plenijo velike živali. Te ujamejo v svoje velikanske mreže, jih omrtvijo s strupom in požrejo.
Prvotno akromantele izvirajo iz SV Azije (otok Borneo). Tam običajno naseljujejo gosto džunglo (tropski deževni gozd). Izredno dobro so se prilagodile na vedno vroče in vlažno podnebje. Najraje se zadržujejo v najtemnejših kotičkih gozda. Njihove mreže so velike in kupolaste oblike. Na otoku verjamejo, da gre za vrsto, ki so jo vzredili čarovniki. Prvič so jih tam opazili že leta 1974. Pajki so se sčasoma prilagodili tudi na drugačno podnebje, najdemo jih namreč v mešanih gozdovih Amerike, Anglije in tudi v Evropi.

Samice lahko naenkrat odložijo do 100 mehkih jajčec, ki so v obliki žoge za odbojko. Običajno se mladički izležejo po šestih do osmih tednih. Jajčeca akromantel so blago razreda A, s katerimi ni mogoče trgovati. Akromantele so zelo družabna bitja, ki živijo v velikih kolonijah. Te so sestavljene iz več tisoč osebkov. Vsako kolonijo vodi najstarejši samec in samica, ki ju vsi drugi spoštujejo in ubogajo. Znano je, da so pajki sposobni čustvene navezanosti, če se tega naučijo od malega. Kadar član kolonije umre, bodo njegovo truplo požrli drugi. Ni znano, če gre za poseben pogrebni ritual ali pa jim to predstavlja le vir hrane.

V Prepovedanem gozdu na Bradavičarki živi kolonija akromantel, ki jo je ustanovil Aragog in njegova žena Mosag. Rubeus Hagrid je imel mladega Aragoga zaprtega v omari v šolskih ječah, kjer ga je hranil in skrbel zanj. V prepovedan gozd je prišel približno leta 1943, ko se je odprla Dvorana skrivnosti na Bradavičarki. Aragog je preprečil svoji koloniji, da bi Hagrida požrla, saj sta bila prijatelja. Žal pa so na vse druge čarovnike gledali kot na »sveže meso«, ki se je zateklo v gozd.

O sami zgodovini in nastanku teh bitij vemo zelo malo. Obstaja legenda, ki pravi, da je na otoku Borneo z vzrejanjem teh pajkov začel temni čarovnik po imenu Heap Snort. On naj bi se specializiral za raziskovanje pajkov po celem svetu. To vrsto naj bi želel vzgojiti za to, da bi čuvala premoženje in pazila na dom. Si predstavljate takšnega čuvaja? Jaz tudi ne. Kakorkoli, Heapu je že pri svojih dvajsetih letih uspelo med seboj s čarovnijo križati tri vrste pajkov (brazilskega potujočega pajka, črno vdovo, avstralskega lijakastega pajka). Če tem trem pajkom dodamo še čarovnijo, dobimo akromantele. Heap je mlade pajkce vzgajal globoko v deževnem gozdu na otoku.

Na hitro si poglejmo še nekaj zanimivosti o akromantelah. Njihov strup in noge (zdrobljene v prah) se uporabljajo pri čarobnih napojih. Te pajke ilegalno lovijo lovci na magična bitja zaradi svoje izjemne črne dlake. Mreže akromantel so izjemno velike, močne, neupogljive ter odporne proti urokom in kletvam. Njihove nitke se uporabljajo pri izdelavi plaščev za nevidnost. Ko so samice akromantel pripravljene na razmnoževanje, jim samci dvorijo. Pri tem spuščajo smešne zvoke, ki naravnost spominjajo na prdenje. Ste vedeli, da se ob vsaki polni luni svetijo v temi? Zakaj je tako, je do zdaj še neraziskano.

Pri izdelavi referata sem se veliko naučila o akromantelah, velikanskih strupenih pajkih iz čarovniškega sveta. Sama drugače nisem ljubiteljica pajkov, kač in podobnih magičnih bitij, saj me je teh res groza. Upam, da se z njimi nikoli ne srečam. Presenetilo me je dejstvo, da gre dejansko za zelo pametne živali, ki znajo govoriti naš jezik. Žal pa slabe lastnosti (neobvladljivost, agresivnost in strupenost) odtehtajo celo to prednost.

Rose Night
Pihpuff