Nega magičnih živali
Referat

Srečala sem zmaja

Ustvarjeno: 16.10.2020

Kot že veste je moja mama magizoologinja. Zmeraj dela na terenu in zelo pogosto me vzme s sabo. Včasih gre zraven še moja mlajša sestra Cisa, ampak ona ni tako navdušena nad magičnimi živalmi, zato sva ponavadi samo jaz in moja mama. Tokrat sva potovali v Peru.

1.Potovanje v Peru

1.1.Peru

Na najinih potovanjih se je zmeraj zgodilo nekaj nenavadnega in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Seveda sva ovestilo dobili – spet – le tri ure pred odhodom. Včasih mi je šlo pa res na živce, da nama niso dali več časa za pakiranje in pregledovanje stvari, ki sva jih nameravali vzeti s sabo, saj se je rado zgodilo, da sva kaj pozabili.
Nazadnje sem naprimer pozabila debel zimski plašč in sem si ga mogala sposoditi – bili sva namreč v Greenlandiji – kar je bilo res zelo nerodno.
Tokrat sva spet vse večkrat pregledali, ampak sva vedeli, da se temu ne da izogniti. Glavno, da sva imeli najpomembnejše, seveda spreje proti komarjem, klopom in drugimi nevarnimi insekti, ki se jih še najde v Amazonskem pragozdu. Obe sva tudi upali, da si bova lahko ogledali tudi Machu Picchu, starodavno Inkovsko naselje, ampak lepo po vrsti.

Machu Picchu

Na letališču sva bili točno čez dve uri in pol, torej pol ure pred najinim letom. S strani ministrstva sva tudi že dobili kart za letalo, saj jim je primankovalo magizoologo, ki bi delali na terenu in bi se strinjali, da bi pogosto zapuščali Britansko otočje, vendar pa se očitno na ministrstvu za čaranje niso zavedali, da bi moja mama še vedno toliko potovala, tudi če bi si mrala sama kupiti vse vozovnice in karte, saj je oboževala svoje delo in magične živali. To sem očitno podedovala po njej. Let je bil kar dolg in sem zato razmišljala, kaj nenavadnega se mi utegne zgoditi tokrat in se čim bolje pripraviti na dogodke, vendar sem vedela, da je to jalovodejanje, saj se nisem nikakor mogla pripraviti na vse možnosti, kot je recimo ta, da me perujska gadjezobčnica hrustljavo zapeče. Pravzaprav sva v Peru potovali prav zaradi perujskih gadjezobčnic, kar je ena od vrst zmajev in se nahaja samo na območju Peruja in Amazonskega deževnega pragozda.

1.2.Raziskovanje pragozda

Vedno, kadar je se moja mama začela začela pogovarjati s sodelavci in ekipo, ki je bila zraven še za varnost, sem sama raziskovala okolico. Videla sem že veliko različnih krajev, kot so s snegom pokrita Antarktika, zasnežena gorovja Skandinavije, prostrane puščave Afrike in se celo izgubila v Indoneziji, Vendar pa do zdaje še nisem bila v Južni Ameriki. Po pravici povedano sem se zmeraj spraševala, kako je v resnici tu. In resnično sem bila očarna nad vso to naravo, rstlinami, ogromnimi drevesi in raznovrstnimi vrstami živli, ki so živele tukaj.
Z mamo sva bili nastanjeni v nekem skritem čarovniškem naselju sredi paragozda, v katerem so drugače živeli samo čarovniki, ki so celo leto tukaj proučevali magične živali, ki so živele v tem okolju. Seveda bi, če bi lahko tudi jaz tukaj ostala celo leto, vendar pa sem hodila na Bradavičarko, ki pa je nisem mogla kar tako pustiti.
Dihurčica Lei se mi je tesneje ovila okrog pasu, kjer je ponavadi bila. Njo in mojo sovo Nix sem vzela s sabo na čisto vsak izlet ali potovanje, zato sta z mano doživeli že veliko dogodivščin, tako na Bradavičarki, kot tudi v tujini.

Raziskovanje

Imela sem občutek, da je tukaj pravzaprav še veliko neodkritih vrst navadnih in magičnih živali, zato sem se odločila, da si bom v naslednjih dneh bilj podribneje ogledala okolico naselja in še sama raziskoval in iskala živali v tej neprehodni džingli.

1.3.Srečala sem zmaja

Najbolj zanimiv dogodek se mi je zgodil tretji dan v Peruju, ko sem ztavala nekoliko dlje od naselja, kot sem sprva nameravala. No, nekoliko dlje je milo rečeno, saj sem pot nazaj iskala kar tri ure. pa še takrat je nisem našla. Na koncu sem končno obupala. Sesedla sem se na skalo in nekaj časa samo globoko dihala in zajemala sapo po tekanju skozi tropski pragozd. Šele čez nekaj mint, ko sem končno prišla do sape sem se zavedla, da sem prišla na izjemno lep predel džungle. Ravno je bil sončni zahod in mavrično nebo je odsevalo v vodi reke, ki se je vila skozi gozd. Nekaj minut sem samo pretreseno obsedela in opazovala.

Čaroben razgled

Šele čez čas sem se zavedla, da bi bilo boljše, če bi spet poskusila poiskati pot do naselja, vendar se je zdelo, kot, da moji možgani delujejo s polžjo hitrostjo.
Naenkrat sem za sabo zaslišala šumenje praproti in otrpnila. Na srečo, je bila samo divja mačka, za njo pa je skozi krošnje priletela Nix. Ugotovila sem, da sem bila z živci že čisto na koncu in bi mi prišel prav kakšen počitek. Spomnila sem se, da imam s sabo palico in se z dlanjo udarila po čelu, zakaj se tega že prej nisem spomnila. Izvedla sem urok za sledenje svojih stari in se začela prebijati skozi podrastje in različne vitice, ki so se mi ovijale okrog nog. Pot je sledila reki, zato sem imela ves čas pogled na nočno nebo, ki se ga drugače v džungli ni videlo. Bila sem utrujena in oči so se mi počasi zapirale, ko sem naenkrat v odsevu v vodi zagledala senco in sunkovito obstala. Zagledala sem ogromno rdečkasto senco, ki je pristala na drugem bregu reke in zarjovela. Hitro sem se skrila za drevo, vendar pa sem bila vseeno očarana nad veličastnostjo zmaja. Vedela sem, da sem ena redkih živih oseb, ki je v živo videla perujsko gadjezobčnico, saj je bila v devetnajstem stoletju v Peru poslana ekipa, ki je zelo zmanjšala število te zmajske vrste, zaradi česar so bile perujske gadjezobčnice ogrožena vrsta. Ko sem bila prepričana, da je zmaj odletel, sem pri ožjem in bolj plitkem delu reke reko prebredla in se ustavila ob pomendrani praproti, kjer je prej sedel zmaj. Videla sem sledove krvi in jim sledila, dokler nisem prišla do trupla zmajevke, v bližini katere je bilo eno samo jajce. Hitro sem ga pograbila, potem pa sem kolikor so me noge nesle hirto s pomočjo uroka stekla do naselja. Ko sem se tam vsa zadihana ustavila, so me vsi najprej začudeno gledali, potem pa začeli postavljati vprašanja. Potem ko sem vse pojasnila, so bili vsi odrasli zaskrbljeni, saj niso vedeli kaj pomeni truplo, jajce pa so predali oskrbi magizoologo, ki so celotno leto bivali tam.
Takoj, ko sem dobila priložnost, sem se ulegla v posteljo in hipoma zaspala.

Naslednji dan sem ostalim pokazala truplo zmajevke in jim še enkrat opisala, kaj se je zgodilo. Vsi so bili prepričani, kako vzgajati zmaja in skrbeti zanj, še sploh, če ima strupene podočnike in močan apetit za ljudi.

Deževni pragozd

2.Perujska gadjezobčnica

2.1.Izgled

Pripadniki te vrste so najmanjša vrsta zmajev in so povprečno veliki približno štiri metre in pol. Imajo gladke luske rdeče barve s črnim vzorcem na grebenu vratu in repa. Imajo kratke rogove in čekane. Samice so praviloma večje od samcev. Njihova krila so podobna netopirjevim in imajo dva para nog – zmajem z enim parom nog praviloma pravimo viverni, ki so zelo podobni preujskim gadjezobčnicam, saj imajo strupene bodice na repu strupene čekane in tako kot perujske gadjezobčnice tudi ne bruhajo ognja.

perujska gadjezobčnica - peruvian vipertooth

2.2.Značilnosti

Perujske gadjezobčnice so najhitrejši letalci izmed vseh zmajev in imajo strupene podočnike oziroma čekane. Prehranjujejo se z ovcami, kozami, kravami in drugim govedom ter drobnico, čeprav pa jim teknejo tudi ljudje in čarovniki, zato so v peru v devetnajstem stoletju poslali skupino čaronikov, ki je zelo zmanjšala njihovo število, zaradi česar so zdaj perujske gadjezobčnice eba iz med bolj ogroženih vrst magičnih živali. Najdemo jih samo v Peruju, večinoma okrog Machu Picchuja, za katerega pa se tudi namiguje, da ima predcej bolj magično zgodovino kot se zdi ter v drugih državah, ki so na ozemlju Amazonskega pragozda. Tako kot tudi druge zmajske vrste so pogosto omenjeni v fantazijskih knjigah ali poezijah, ki vključujejo zmaje in podobna bitja.

Machu Picchu

2.3.Zgodovina

Najstarejši zapisi, ki so jih našli o perujskih gadjezobčnicah, je bil Inkovski zapis, kako so jim zmaji kradli drobnico in včasih odnesli tudi kakšnega človeka. V nekaterih zapisih najdenih n območju Machu Picchuja tudi omenjajo, da so inki poskušali udomačiti ta divja bitja in tudi razkrivajo, da so tisti, ki so to poskušali velikokrat umrli boleče smrti, zaradi zmajskega strupa, ki je ostal v njihovih telesth. Inki so bili tudi tisti, ki so te zmaje prvi poimenovali in sicer po njihovi sposobnosti zastrupljanja svojih žrtev. Ime se res razlikuje od tega danes, vendar pa je zelo podobno. V zapisih se tudi omenja, da so bile perujske gadjezobčnice večje kakor so danes, kar je zaskrbljujoče, vendar pa na ministrstvu še niso ugotovili ali je do tega prišlo, ker so Inki zmaje primerjali s sabo, ljudje pa so bili takrat manjši kakor so danes.

Število besed: 1533