Neskončnost

(1.) V roko sem prijela droben rdeč cvet

od Elisa Grace
Ustvarjeno: 16.9.2020 Posodobljeno: 16.9.2020

V roko sem prijela droben rdeč cvet. Rahlo se je premaknil, a je kmalu obležal in ovenel. Zavzdihnila sem in ga odložila na trdo zemljo. Zadnje čase je tukaj svet grob in pust, zdaj ko se mu je še pridružila narava, počasi izgubljam upanje.

S pogledom sem preletela pokrajino, bila je pusta, polna dreves in manjših grmičkov, kar je tukaj popolnoma običajno. Dišalo je po jeseni, čeprav je bila šele tretja polna luna. Vedela sem, da bo kmalu prišla najbolj huda zima, ki se jo kdaj doživela. A nisem se hotela obremenjevati s skrbmi, ki so že zdaj pestile vso vas.

Spet sem v roke vzela cvet. Tokrat rumenega in bleščečega, ki me je spominjal na poletje. Z upanjem sem si ga položila v naročje, na belo obleko. Na začetku se ni zgodilo nič, a je cvet ko sem začela upati razpadel na drobne koščke. Previdno sem jih prijela in vrgla v zrak. Šibek veter jih je tiho odnesel s sabo. Ko sem jih gledala sem začutila grenko zavist, nad njihovo svobodo in srečo. Želela sem si, da bi lahko z njimi neodvisno letala tudi sama, a so kmalu brez sledu izginili v daljavi.

Število besed: 194