Resnica o Tessi

30. del: morje

od Stacie Moon
Ustvarjeno: 15.9.2020

Prišli smo čez portal. Znašli smo se v širokem tunelu, a se je zelo kmalu spremenil v ozek tunel, da lahko čezenj naenkrat pelje le eden. Presrečna sem ugotovila, da nas tukaj ne more nihče prehiteti.
Že na širokem delu smo se zmenili, da grem jaz prva. To je tudi pomenilo, da bom zmagala.
Tukaj ni nihče pričakoval ničesar nevarnega. A kmalu smo ugotovili, da je tu lahko še kako nevarno. Povsod po steklu so bile razpoke in vsak čas bi jih lahko razneslo. Tukaj so bili povsem varni le Vodni duhovi. Oni so lahko dihali pod vodo, kar jim je dalo OGROMNO prednost.
Vozili smo zelo dolgo, tako dolgo, da sem izgubila občutek za čas. Na motorju ni bilo ure, z gladine morja pa nisem mogla razbrati, ali je noč ali dan. Bili smo kar globoko pod vodo.
Jean je zaspala na svojem motorju. Prej ga je nastavila, da jo pelje po poti, zato ni bilo nevarnosti, da bi se zaletel.
Alex je izgledal zelo zaspan, ampak oči je vztrajno držal odprte. Glede na njuno stanje bi rekla, da je pozno ponoči.
“Hej Takari! Ti izgledaš popolnoma budna. Nisi čisto nič zaspana?” sem jo vprašala.
Odkimala je.
"Vampirji ne rabimo spati. Sicer lahko, a to ni nujno za preživetje," mi je povedala.
Nenadoma sem razumela, zakaj nisem bila čisto nič zaspana. Ker sem bila pol vampirka, sem lahko ostala dolgo časa budna.

Minilo je nekaj minut in nenadoma sem zagledala ogromno žival zunaj stekla. Trikrat večja je bila od kita, a očitno ni imela namena, da bi nas napadla.
“Takari, kaj je to?” sem jo zgrožena in presenečena vprašala.
"Pošast morja," je rekla, ne da bi trenila z očmi. “V bistvu nima namena, da bi nas napadla. Tu je samo zato, da tekmovalcem vliva strah v kosti.”
Pošast je odplavala stran in priznam, da ji je njen namen res dobro uspel.
Nenadoma pa se je na naših ekraniklh spet prikazalo sporočilo. Jean se je silovito zbudila.

ČESTITKE! STE EN KILOMETER PRED CILJEM. PRVI TEKMOVALCI ZA VAMI JE PET KILOMETROV STRAN.
TEKMOVALCEV NA PRVEM OBMOČJU: 0
DRUGEM: 0
TRETJEM: 21
ČETRTEM: 30
V TABORU: 10

“Ha! Še daleč za nami so. Komaj čakam, da zmagamo. A ste vedeli, da podelijo nagrado tudi zmagovalni skupini?” je navdušeno vprašala Jean.
"Ne," se je začudil Alex. “Kaj pa dobijo? Motor? Lep svetleč pokal? Mogoče celo denar?”
Jean se je zasmejala.
"Ne. Dobimo zaključno oceno odlično pri motorologiji."
Ta novica je še posebej razveselila Takari, ki je pri teoriji motorologije zelo zaostajala.
Naš pogovor je prekinil portal, ki smo ga vsi istočasno zagledali. Zmaga je naša.

Število besed: 432