Resnica o Tessi

27. del: dolina

od Stacie Moon
Ustvarjeno: 10.9.2020

Po ledenih gorah smo se vozili še dve uri. Pot se je vlekla in vlekla, vse nas je zeblo in po eni uri nas je ujel še snežni vihar. Res super. Potem pa smo končno zagledali portal. Tokrat se nisem ustavila, samo zapeljala sem čez. In prišli smo v dolino. To ni bila navadna dolina. Bila je v bistvu nekakšna kamnita puščava. Pričakovala sem vročino, a bilo je normalno.
“Čez dan so tu temperature normalne. Ponoči postane peklensko,” je zakričala Jean, da bi preglasila veter. "Tu je ponavadi tudi motoristični tabor. V njem je klima, zato poskrbimo, da ne bo zmanjkalo prostora za nas."
Vozili smo zelo hitro. Na neki točki nas je ujela megla, vsi pa smo se spraševali, kaj je pošast tega območja. Potem pa se je moj motor nenadoma sunkovito ustavil. Jean se je skoraj zaletela vame, a je v zadnjem trenutku stisnila zavoro.
" Kaj se dogaja Tessa?" je zaklicala Jean. Ne boste verjeli, ampak jaz sem se spraševala enako. Pojma nisem imela, zakaj se je motor ustavil. Stopila sem dol z njega. Malo sem se sprehodila in se sunkovito ustavila, tako kot motor. Pred mano je bil ogromen jarek. Če bi zapeljala vanj bi se najverjetneje ubila.
Nenadoma se je ob meni pojavila Jean.
“Še dobro, da se je tvoj motor ustavil,” je rekla Jean. "Ampak kako je vedel, da je tu prepad?"
Skomignila sem. A v bistvu sem se to spraševala bolj kot sem pokazala.

Spraševali smo se, kje se lahko temu jarku izognemo. Nismo našli rešitve, zato smo sklenili, da ga bomo poskušali preskočiti. Vzeli smo zalet in skočili. Bil je izjemno lep občutek. Zaprla sem oči in pustila, da mi je veter mršil lase. Potem pa smo s silovitim treskom pristali. Vsem nam je uspelo. Ozrla sem se nazaj in zagledala dva fanta, ki sta nas z drugega konca jarka osupli gledala. Zarežala sem se.
Peljali smo se naprej. Nikjer ni bilo ne duha ne sluha o kakršni koli pošasti. Začelo se je mračiti in na hitro smo izračunali, da je tabor blizu. Samozavestno smo se peljali naprej. A nenadoma smo zaslišali krik. Bil je glasen in dolg in prihajal je iz neposredne bližine. Ta krik ni bil enak tistemu v ledenih gorah. Bil je bolj krik zmagoslavja, hkrati pa naj bi ljudem nalival strah v kosti. No, to mu je uspevalo.
Potem pa sem v daljavi zagledala bitje. In nato še eno. In še eno. Obkolili so nas. Nisem mogla razločiti njihovih obrazov, edino kar sem videla, so bili zlati zobje, ki so se bleščali v temi in noži, ki so jih držali v rokah. Bitja so nam bila vse bližje in bližje. Jean jih je nenadoma prepoznala.
“Yuolsi. Ne premikajta se, ne odgovarjata na njihova vprašanja in pod nobenih pogojem jih ne poglejta v oči,” naju je resno posvarila Jean. Gledala je v tla.
"Kaj so Yuolsi?" sem jo vprašala.
“Pozneje,” je le rekla.
"Ampak…"
“Pozneje,” je siknila. "Samo posnemaj vse, kar naredim."
Bili so nam že tako blizu, da sploh ni bilo nobene luknje, skozi katero bi pobegnili.
“Glej, glej, kaj imamo tukaj,” se je posmehnil prvi izmed njih.
"Ja, ampak naročili so nam, naj jih ne ubijemo," je svareče rekel drugi.
Opazila sem, da ima vsak od njih na roki tetovažo smrti s koso. Bilo jih je okoli deset. Obraze so imeli zakrite s črnimi kapucami. Pravzaprav nisem videla nobenega koščka njihove kože razen vratu, kjer so imeli tatu.
“Ja, ja Edward. Ampak nič niso rekli o tem, da jih ne smemo niti malo poškodovati. Saj veš, da že mesece nismo jedli,” je rekel neki drugi. Bil je najmlajši izmed njih, skoraj tako star kot jaz. Vsi ostali so mu modro prikimali.
"Katerega napademo?" se je narejeno spraševal Edward.
Pri tem je svoje oči uperil naravnost vame.
“Ja. Ona zelo lepo diši. Sicer pa voham, da je vampirka. Ampak ta vonj je pri ostalih intenzivnejši. Najbrž je mešanka,” je rekel najmlajši.
Vsi so prikimali.
"Dajmo njo. Res diši kot vampirka. Tvoji čuti so se dobro izostrili, Tyler," ga je pohvalil Edward.
Začeli so nas še bolj stiskati. Eden izmed njih je Jean in Alexa z motorjem vred zabrisal iz kroga. Vse bolj so me stiskali in pripravila sem se na svoj konec…

Število besed: 703