Resnica o Tessi

26. del: Zimska dirka

od Stacie Moon
Ustvarjeno: 6.9.2020

Na dan Zimske dirke ni pouka. Ponavadi je v petek in povedali so nam, da se tekmuje dva dni. Vmes je motoristični tabor, kjer se prespi. Lahko tudi ne greš vanj, ampak ponavadi ga spustijo le tisti, ki nimajo osnovnega modela motorja, kajti osnovec je med počasnejšimi.

Na dan dirke sem se zbudila zelo živčna. No, moja živčnost ni bila nič v primerjavi z Jeanino. Ona je bila do začetka dirke, ki je bil ob devetih, zelena v obraz, nič ni jedla ali govorila.

Dirkali smo po gozdu, vendar so nam povedali, da bomo prevozili tudi portale, ki nas bodo prepeljali skozi štiri območja: puščavo, ledene gore, dolino in morje.V vsakem od teh območij živijo bitja, ki nam bodo otežila dirko.
Niso nam povedali, kako zaboga bomo vozili čez morje, tako da se bomo očitno morali znajti sami.

Ko smo se vsi zbrali na startu, sem nas preštela. Bilo nas je 79. Največ nas je bilo iz prvega letnika, saj se nam je zdelo vznemirljivo, vsi ostali so pa dirko že videli in se jim je očitno zdelo brezveze.
Na startu je bil tudi Wyatt in vsi iz Shurijevske ekipe.
Na startu smo dobili nahrbtnike z vodo in hrano. V njih so bile tudi spalne vreče, saj je v motorističnih taborih prostora le za 40 tekmovalcev. Ostali lahko spijo pred vhodom v tabor ali pa ga spustijo. Jean mi je povedala, da so na zaključni dirki trije taki tabori, tekmuje pa se, dokler zadnji preživeli ne prevozi ciljne črte.

Moje misli je prekinil Alex, ki je stal zraven mene.
“A si živčna?” me je vprašal.
Odkimala sem. Res, živčnost me je očitno minila. Škoda, da istega ne morem trditi za Jean. Ona se je zdela, kot da bo zdaj zdaj bruhnila.
"Lahko vozim s tabo?" me je vprašal Alex. To me je presenetilo, a sem se hitro spametovala.
“Jaz bom sicer z Jean, ampak smo lahko skupaj,” sem mu povedala. Zdi se mi, da je hotel še nekaj reči, pa ga je prekinila ravnateljica.
"Pozdravljeni na letošnji Zimski dirki. Mislim, da pravila že vsi poznate, zato bom samo povedala, da se vsi potruditie, saj je nagrada za zmagovalca čisto nov model motorja Omicron 2000. Dirka se bo začela čez deset sekund," je v zvočnik zagrmel glas ravnateljice.
“Deset… Devet… Osem… Sedem… Šest… Pet… Štiri… Tri… Dva… Ena… Štart!” se je zadrla. Vsi naenkrat smo zapeljali in nastal je pravi pokol. Ogromno jih je padlo s svojih motorjev, celi smo ostali le tisti, ki smo zapeljali nekaj sekund prej ali pozneje kot ostali. Nekateri se očitno vedeli, da bo tako, saj so zapeljali šele, ko se je prah polegel.
Jaz, Jean in Alex smo uspešno prevozili tisti pokol, vendar ga Jeanina sestra Jenna na primer ni. Padla je z motorja, vendar ji očitno ni bilo nič hudega, saj se je takoj postavila na noge.
Opazila sem, da smo se vsi nemudoma razdelili v skupine. To so nam pred dirko tudi priporočili, saj so rekli, da ni varno voziti sam. Najbrž je to zaradi tistih pošasti.
Najprej smo vozili po gozdnih koreninah in vožnja je bila dokaj prijetna. Potem pa smo čez približno 1 uro zagledali portal. Sunkovito sem se ustavila. Jean in Alex sta se tudi, vendar sta me začudeno in zmedeno pogledala.
"Kam mislita, da gremo zdaj?" sem vprašala.
Oba sta skomignila in zapeljali smo skozi portal.

Postalo je zelo mrzlo. Ledene gore. Ena izmed Moreniskih vrst so Jetiji in oni bi tukaj zagotovo uživali. Njihova koža je odporna na mraz oziroma tako mrzla, da takega mraza sploh ne čutijo.
“Oh, kako to sovražim,” je zamrmral Alex. Vsi smo se tresli. Peljali smo se zelo hitro, da bi čim prej prišli ven iz te ledenice. A nenadoma je tišino pretrgal krik. Ozrla s se v smer, od koder je prišel in zagledala dve dekleti. Eno je v pesti stiskala ogromna pošast, druga pa jo je poskušala rešiti. To ji šlo še kar dobro od rok, saj je bila Ognjeni demon in taka ledena bitja sovražijo ogenj. Ampak šlo ji je prepočasi in pošast je punco vsako sekundo stiskala močneje.
"Gremo ji pomagat!" je vzkliknila Jean in motorje smo obrnili proti njima.
Jean je bila Ilusion in ker nismo vedeli, kako bi pri tej situaciji pomagala, sva šla v reševanje samo midva z Alexom, pa se bomo, če bo potrebno, potem kaj izmislili.
Sicer nismo imeli načrta, zato smo delali na slepo. Pomislila sem, da bi naredila eksplozijo moči, da bi pošast izpustila punco, ampak potem bi zagrmeli v ledeno vodo in po vsej verjetnosti zmrznili. Potem pa sem se domislila, kako lahko Jean pomaga.
“Jean! Telekineza!” sem zakričala in naredila eksplozijo moči. Kot pričakovano je pošast izpustila punco, ampak zdaj sta obe padali v vodo. Na srečo je Jean s telekinezo ustavila dekle, da ni padlo v vodo. Postavila jo je na led in vsi smo si oddahnili.
"Hvala za pomoč," se mi je zahvalila Ognjena demonka. “In mimogrede: jaz sem Sarah, to pa je moja sestra Bella.”
"Jaz sem Tessa," sem se predstavila in segli sva si v roke.
“Kaj je sploh bila ta pošast?” sem je pogovoru pridružila Jean.
"Jeti. Mislim, pravi jeti, ne vrsta Morena. On je pošast ledenih gora. V vsakem od območij je neka pošast in tu je jeti," nam je razložila Bella.
“V redu. No, previdno vozita,” jima je zaželel Alex in razšli smo se. V bistvu smo šli vsi v isto smer, ampak vozili smo narazen. Zdaj sem razumela profesorje. Taka dirka je res nevarna, če jo voziš sam.

Število besed: 917