Katie ali zgodba o sreči in nesreči
Poglavje

18. Govoreče drevo

Ustvarjeno: 15.7.2020

Jah vem, čuden naslov… A mi je tale del mi je zelo všeč.


Voda je odtekla in Katie je končno razumela, kaj je preparska magija. Ampak rekla sem, da vam bom povedala o drevesnem maščevanju.

Katie je hodila naprej po drevoredu. A ustavila se je. Zakaj? Pred seboj je zagledala malo leseno tablo. Na njej je pisalo:

Izberi drugo pot, verjemi, bolje zate.

Katie je to začudilo, a se s tem ni preveč obremenjevala. Torej šla je naprej. A kaj kmalu, je zagledala novo tablo:

Prej sem resno mislil, če greš naprej boš zbudil nekoga, ki ni dobro, da ga zbudiš.

Katie je prashnila v smeh. Še vedno je bila malo jezna, a tole jo je zelo nasmejalo, iz neznanega razloga. Potem se je zadrla:

“kaj bi boste, saj ne veste kaj vse znam? In koga naj bi zbudila, saj tu ni žive duše! Pa mar ne recite, da bom zbudila drevesa” se je drla Katie.

“Gdo me je vrgu iz postle” se je zaslišalo iz goščavja. "Hahahahaha" se je še bolj nasmejala Kate.
“Super, še zvočni efekti” se je zasmejala, a takoj utihnila. Pred sabo, je zagledala veliko staro drevo z očmi, ustmi in ušesi. Nosa drevo ni imelo.
"A ha, se mi je zdel, da preparji nč ne ne puskerbijo za otročaj" je reklo drevo in Katie za roko.
“Ja za kua si pa ti tok pudobna Marinett, kak ti je ime” je vprašalo drevo.

Katie se ni zdelo pametno velikemu govorečemu drevesu zaupati svojega imena.
“Emilia” je rekla in se odmaknila en korak nazaj.

“No dej beži punčka, tle živijo slabe duše, k jih ni dobr srečat”
drevo je mislilo resno, to se mu je videlo z obraza. Katie ni preostalo drugega, kot da zbeži in sledi reki kot bi morala.

Katie je bila že skoraj na polovici in se vzrla navzgor. Prikovala se je na mesto. Takrat je zagledala…


Tako. Najprej bi se rada zahvalila Zali Muc in Lucy Granger, za vsak dober komentar, prijaznost in podporo. Deli bodo zdaj bolj pogosti, ker sem bila prej na počitnicah.
Lp