Bunkjeologija
Naloga:

Domača naloga - bunkljeologija

Ustvarjeno: 26.7.2019

Moje srečanje z bunklji

Pozdravček! Sem Arya. Prihajam iz čistokrvne čarovniške rodbine Sloan, zato nasplošno z bunklji nimam veliko stika. Vendar, kljub temu sem se z njimi že nekajkrat srečala, glede tega me nikar ne podcenjujte! Če ne drugega, sem prvoh pet let svojega življenja zapravila v bunkeljski šoli samo zato, da nam njihov center za socialno delo ni grozil z odvzemom otrok iz družine. Prav tako imam teto, ki se je poročila v našo družino in pripada v rod bunkljev.
Vendar ne bom sedaj razlagala o vseh teh dolgočasnih, vsakdanjih srečanjih, ne raje vam bom napisala nekaj uporabnih navodil, kako se pogovarjati z bunklji - kajti vem, da se mnogi z njimi niso velikokrat srečali - in vam jih razložila skozi moje srečanje z eno mojih dobrih prijateljic - v naši družini namreč ne zavračamo bunkljev in se z njimi tudi družimo - Sophio, ki sem jo spoznala pri 6 letih na igralih v mojem kraju. S Sophio sva se po tem srečanju še nekaj let družili, do mojega 9 rojstnega dne, ko se je ona preselila v drug kraj. Po tem pa sva se nazadnje videli prejšnje poletje - torej po kar nekaj letih in to čisto naključno.
Opisala bom oba srečanja, kajti pri prvem magije še nisem uporabljala, starši pa so mi prikrili njen obstoj v mojem telesu zaradi varnosti in sem tako ravnala, kot katerikoli drugi 6 letnik - se s Sophio spoprijateljila, običajno pogovarjala. Pri drugem srečanju sem se svojih moči že dolgo zelo dobro zavedala in sem tako seveda ravnala drugače, kako boste videli.
Sedaj pa se posvetimo zgodbi in, upam, uporabnim nasvetom.


Bil je navaden pomladni dan. Z mamo sem se odpravila na igrala za majhne otroke. In tam sem srečala Sophio. Obe sva se navduševali nad zbiranjem rožic, mrtvih metuljev in gosenic, pajkov in drugih žuželik, ki sva jih mimogrede našli ležati pod igrali. Zato sva se seveda začeli družiti, skupaj iskati metulje, rože in pajke. To je bilo tudi moje prvo srečanje z bunkljem, brez nazdora odraslega čarovnika (mama je seveda samo sedela na klopci in brala bunkeljske revije - to lahko razumejo samo bunklji in ona, čeprav priznam, da so nekatere revije dokaj zanimive in jih včasih rada prebiram). Predpogoj za najino druženje pa je bilo, da ji nisem niti namignila o obstoju čarovnije. In to me vodi do mojega

1. nasveta: Če se pogovarjate oz. družite z bunkljem mu nikakor ne smete povedati za svojo “skrvnost”, kajti kdo ve kako bo reagiral. Bo komu povedal? Se vas bo bal? Vas preziral? Mogoče mu bo vseeno in bo za vas molčal, kot grob. Kdo ve?

Zraven vseh najinih skupnih interesov pa so naju s Sophio zelo družile tudi najine razlike. Imeli sva radi različne vrste rož, brali sva različne knjige, se igrali različne igre. Veliko stvari pri drugi nisva marali. Na primer, jaz njenih dolgih kodrastih las skoraj nisem prenesla. Prva stvar, ki me je jezila je bila, da je imela daljše lase od mene, druga pa da se je cel čas kam zataknila ali zapletla z njimi. Medtem, ko ona ni prenesla mojih takrat globokih modrih oči in polnih ličk. Nikoli nisem zvedela zakaj, vendar vem, da jih enostavno ni mogla gledati dolgo časa skupaj.
Vendar kljub temu, da jaz očitno nisem poznala njenih čudnih risank in dolgočasnih zgodbic o vilah - ki očitno ne obstajajo, sva se pogovarjali o njih in izmenjavali različna mnenja - še posebej, ko sva bili malo starejši.

2. nasvet: Bunklji zelo radi izmenjavajo mnenja o različnih TV-serijah, knjigah, filmih in drugih stvareh, zato bodite kar ste in mu zaupajte svoj najljubši knjižni žanr (filmski so popolnoma enaki), vendar pazite, da štejete vse povezano s čarovnijo pod fantazijske zgodbe! Ne pozabite omeniti oblačil, bunklji so obsedeni s prelepimi oblačili.

To je bilo v glavnem to v vseh treh letih, ko sva se družili. In tako se počasi pojavi čas, ko Sophio srečam na glasbenem festivalu 3 leta pozneje. V glavnem je šlo za to, da me je takoj prepoznala, jaz pa nje ne. Nisem vedela, če je katera izmed starejših deklet na Bradavičarki, ki jih ne poznam dobro (kljub temu, da sva enako stari je ona verjetno ena izmed najvišjih ljudi moje starosti, ki jih poznam) ali pa sem jo spoznala pred mojim odhodom na Bradavičarko. In tako ji nisem smela povedati, da sem čarovnica ali jo vprašati, kako ji gre magija. Na srečo je bila z mano moja mama, ki se je Sophie hitro spomnila. In tako sem ravnala v skladu s pravili: kako ravnati, ko srečaš bunklja, ki ga že poznaš (v glavnem je šlo za moje instinkte kaj moram narediti). Najprej sem jo povprašala, če še zbira žuželke, potem pa, ko sem videla njen zgrožen obraz spremenila temo in poskusila povedati kaj o oblačilih.

3. nasvet: Načnite pogovor o čem za kar se spomnite, da ima vaš sogovorec rad, na primer o filim, ki jih ima rad, o oblačilih ali poskusite povadati kakšno šalo na račun minulih srečanj.

Temo o oblačilih je z veseljem sprejela in se na veliko razgovorila. Vendar sem jaz, kot čistokrva čarovnica ki že nekaj let ni imela skoraj nič stika z bunkeljskim svetom svetom, kaj hitro izgubila nit pogovora, ko mi je razlagala o razprodajah v Bershki in Stradivariusu. Iz tega me je rešila mama, ki se je naredila tisto “ta tečno mamo” in prekinila moj pogovor, češ Arya pozno je že, moramo domov! In to je moj zadnji nasvet:

4. nasvet: Če vidite, da nimate mojma o čem bunkelj neumorno čeblja, se poskusite izvleči iz tega in čim prej oditit.

In tako se je končalo moje ponovno srečanje s Sophio. Najprej sem bila žalostna, ker sem izgubila prijateljico, a nato sem pomislila, pa saj jih imam veliko na Bradavičarki in oni me razumejo!

Arya Sloan, Pihpuff